Začetek Bratstva v Franciji sega v čas druge svetovne vojne. V Sloveniji živi od leta 1973. Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov je nastalo na pobudo duhovnika Henrya Françoiza, ki je sam prebolel težko bolezen. Njegova želja je bila obiskovati in povezovati bolnike med seboj. K temu so ga spodbudile besede papeža Pija XI., ki je zapisal: »Apostoli delavcev so delavci, apostoli industrialcev so industrialci,…« Sam je dodal: »Apostoli bolnih in invalidnih so bolni in invalidni…«
Že govor o tem, da se na zdravje ne gleda več le kot na odsotnost bolezni, temveč tudi kot na posebno človekovo duhovno kondicijo spričo izkušnje nemoči, kaže na aktualnost in izziv za življenje Bratstva. Njegov namen je najprej opozoriti na pomen duhovnosti v življenju bolnikov in invalidov. Obenem pa tudi umestiti življenje Bratstva in njegovih članov v širši družbeni prostor.
V Sloveniji ima Bratstvo dva izvora. Prvi je pobuda, ki je nastala na domačih tleh: leta 1968 je skupina bolnikov napisala božično pismo drugim bolnikom z namenom, da se povežejo vsi, ki trpijo, da bi čutili, da ne trpijo sami, in da bi se pomnožilo tudi njihovo upanje in veselje. Druga pobuda je bilo srečanje z ustanoviteljem Bratstva, duhovnikom Henrijem Françoisom, na romanju naših bolnikov v Lurd 1970.
Prvo organizirano večdnevno srečanje bolnikov in invalidov, ki so ga po zgledu Bratstva v drugih evropskih državah organizirali in vodili bolniki in invalidi sami, je bilo leta 1973 – to leto jemljemo za začetek delovanja Bratstva v Sloveniji.
Zgodovino Bratstva v Sloveniji zaznamuje politični sistem. V komunističnem sistemu krščanske organizacije niso bile dovoljene. Zato se je gibanje dolga leta imenovalo Prijateljstvo bolnikov in invalidov. Vseskozi se je zgledovalo in skušalo ravnati v duhu osnovnih smernic mednarodnega Krščanskega Bratstva bolnikov in invalidov. Od leta 1995 tudi pri nas nosi to ime.
